Po osmih odpeljanih etapah je na Dakarju končno prišel čas, da se večkrat premočena oblačila dodobra posušijo, dirkalniki popravijo in si dirkači odpočijejo. Za dirkače v razredu Original by Motul je to edini dan na Dakarju, ko se lahko (relativno) v miru posvetijo popravilu svojih motorjev.
Simon Marčič je podal svoje vtise po prvi polovici letošnjega Dakarja:
Kako bi ocenil zahtevnost letošnjega Dakarja v primerjavi s prejšnjimi osmimi, katerih si se udeležil?
Zahtevnost letošnjega Dakarja je definitivno višja kot v prejšnjih treh savdskih izvedbah. Ampak ne toliko zaradi same trase. Trasa je zelo podobna, je pa razlika v pogojih, ki letos tukaj vladajo. Res je zelo deževno in mrzlo, tako da nas namoči skoraj vsak dan. Do zdaj smo se v cilj trikrat pripeljali popolnoma premočeni. Organizator nam žal ne more omogočiti, da nam bi pripeljali dežna oblačila iz starta hitrostne preizkušnje na cilj. Tako se moramo tisti drugi povezovalni del peljati v dirkalnih oblačilih. To je res problem, ker so razdalje zelo velike – po 300 km in več naredimo vsak dan po cesti in to pri cca. 7 stopinjah (plus veter in dež). Tako da si znate približno predstavljati, kako vse skupaj izgleda.
V čem si posebej užival v prvih osmih etapah in kaj je bilo posebej zahtevno?
Najbolj sem užival na tisti etapi, na kateri mi je potem žal razpadel vložek v gumi. V prvem delu sem imel zelo dober ritem. Verjamem, da bi tudi etapo zelo dobro končal. Tisti dan sem zagotovo najbolj užival. Ko gre nekaj narobe, takrat običajno pozabiš na samo dirkanje, ker se osredotočiš na to, da boš problem čim hitreje rešil. Ko popravljaš motor sredi puščave, se morda malo bolj zaveš kje sploh si. Samo lepoto narave, ambienta, vsega skupaj in to ti da neko dodatno energijo. To je bil najprijetnejši del.
Kar pa se tiče najtežjega dela – ta se je zgodil takoj za najprijetnejšim, ko sem se moral 100 km peljati po samem platišču. To je res bilo nekaj najzahtevnejšega, kar sem kadarkoli naredil.
V kakšnem stanju si po prvem tednu Dakarja ti in v kakšnem stanju je motor?
Moram reči, da sem jaz v vedno boljšem stanju. Pred štartom sem precej zbolel, tako da sem še prvo etapo dirkal z vročino, nato pa si je telo nekako opomoglo. Morda na koncu dneva to niti ni bilo tako slabo, ker sem s tem verjetno dodatno dvignil imunski sistem in mi potem vse te mrzle temperature, veter in dež niso prišli do živega.
Motor se zaenkrat dobro drži. Danes je dan počitka, tako da že cel dan delam na njem, da ga pripravim za zadnjih šest etap.
Kaj počneš danes, ko je dan počitka?
Na dan počitka se prelevimo iz dirkačev v mehanike in pripravljamo motorje na drugi del tekmovanja, da vzdržijo vse preizkušnje do zaključka.
Povej kaj več o razredu Original by Motul, v katerem tekmuješ. V čem se razlikuje od ostalih razredov?
Predvsem je dosti bolj zahtevno, kar se tiče same priprave. Da telo in motor pripraviš, da vzdržita celotna dva tedna. Odkar prideš v bivak dejansko ni počitka, ki ga imajo ostali tekmovalci. Pripravljaš motor 2-3 ure vsak dan. Omejen si tudi z gumami, kar je en velik hendikep. Za celotno dirko imamo dejansko samo tri sete gum, kar je res velik izziv. Pri sami vožnji moraš biti zelo preudaren, paziti kako voziš, ne napadati preveč, vedeti kje lahko napadaš, če že. Nikoli ne smeš čez 100 %, ker če delaš napake, si več na tleh, polomiš motor, kar vzame dodaten čas za pripravo in boš naslednji dan zagotovo slabše dirkal.
Kako se spočiješ med etapami?
Edini čas, ki ga imaš za regeneracijo, je dejansko spanje. Jaz se trudim vse stvari urediti čim prej, da grem okoli osme takoj po briefingu v šotor in spim tam nekje do četrte ali pete ure zjutraj, ko se vstanemo za naslednjo etapo.