Začetki gorskega avtomobilizma segajo daleč nazaj – v zadnja leta 19. stoletja. Prva dirka na progi Nica-La Tourbie je bila že 31. januarja 1897.
Prvo evropsko prvenstvo (z 10 dirkami!) pod okriljem predhodnice FIA (AIACR/ Association Internationale des Automobile Clubs Reconnus) so medtem priredili davnega leta 1930. Niz se je po treh reprizah leta 1933 zaradi več vzrokov končal, prekinitev pa je močno podaljšala še druga svetovna vojna.
EP so obnovili šele leta 1957, vendar odtlej poteka brez prekinitev, če zanemarimo odpoved prvenstva leta 2020 zaradi pandemije covid-19. To pomeni, da ima med vsemi aktualnimi prvenstvi FIA najdaljši staž. Resda je ta avtomobilistična zvrst morda izgubila nekaj prvotnega sijaja in slave od tedaj, ko so bili sloviti proizvajalci – na primer Porsche, Ferrari, Abarth – pa tudi dirkači formule 1 neposredno vpleteni v dogajanje. Vseeno gorsko EP ostaja s svojimi prireditvami vsega spoštovanja vredna institucija.
Zgodovino vsake športne zvrsti pa seveda pišejo predvsem njeni šampioni. Evropskim prvenstvom v gorskem avtomobilizmu so poseben pečat vtisnili takšni asi, kakršni so bili Wolfgang Graf von Trips, Edgar Barth, Ludovico Scarfiotti, Mauro Nesti (vrsto let rekorder z osmimi evropskimi naslovi), brata Alméras, Francis Dosières, Anders Vilarino in drugi.
V tem seznamu slovitih imen kajpak ni mogoče prezreti kralja gorskih prog Simoneja Faggiolija, ki doslej ni požel samo rekordnih 10 evropskih naslovov, temveč se je povsod, kjer se je potegoval za zmage, vpisal tudi med rekorderje prog, za nameček kar nekajkrat tudi na progi Il. Bistrica-Šembije.
FIA je tekmovalni format gorskega EP večkrat spremenila. Na EP pred 2. svetovno vojno so tekmovali vozniki s tekmovalnimi vozili (racing cars) in športnimi avtomobili (sports cars). Po obnovitvi EP so sprva tekmovali samo s športnimi avtomobili (1957-1959), nakar so se jim leta 1960 pridružili tekmovalci z avtomobili znamenitega razreda »gran turismo«, nato pa leta 1967 še turni avtomobili (touring cars).
Že čez dve leti (1969) so tekmovalni spored EP razširili še na serijske avtomobile, nakar so že naslednjo sezono črtali turne avtomobile oz. poenotili kategorijo pod oznako »gran turismo«.
V sezoni 1972 so vnovič uvedli razred tekmovalnih avtomobilov (racing cars), ki so ga dodali razredom serijska vozila, gran turismo in športni avtomobili. Naslednje leto (1973) so črtali razred serijskih vozil. Slednje so vnovič vključili v spored EP 1975, ko pa so obenem izločili športne avtomobile oz. so razred združili s tekmovalnimi vozili v enega samega (racing cars). Hkrati so razred »gran turismo« preimenovali v razred turnih avtomobilov (touring cars) itn.
Prepogoste spremembe gotovo niso bile vedno dobre za prepoznavnost mednarodnega tekmovalnega sistema v gorskem športnem avtomobilizmu, zato se je FIA zaradi preglednosti in javne verodostojnosti evropskega šampionata pred sezono 1985 odločila umiriti položaj. Šampionat je zreducirala na dve kategoriji (I in II), znotraj obeh pa je ohranila samostojne skupine kot sledi: kategorija I – (4) skupine:
N, A, S20, GT; kategorija II – (4) skupine: E2-SH (silhouette), E2-SC (sportcar), CN, D/E2-SS (single seater).
Odtlej se tekmovalni format EP ni več bistveno spreminjal, vseeno pa manj poučeni ljubitelji avtomobilizma še vedno z nekaj težavami spremljajo nenehne spremembe. Nekaj jih je FIA sprejela lani in jih je začela uveljavljati s sezono s sezono 2021, ko je nastopil t.i. zmogljivostni faktor (performance factor).
Omeniti kaže, da tekmovalci točke osvajajo v svojih skupinah in ne na podlagi generalne razvrstitve na posameznih dirkah v svoji kategoriji. Res pa je, da je prav zato boj za oba naslova evropskih prvakov (v kategorijah I in II) običajno odprt vse do zadnjih preizkušenj. Prav to je tudi poseben mik dirke v Ilirski Bistrici, saj kot predzadnja prireditev sezone največkrat okrona nova evropska šampiona v obeh
kategorijah gorskega avtomobilizma.
