Za tekmovalci sta dve maratonski etapi, ki sta potekali po šotnih jezerih, pesku in dolgih sipinah. Simon Marčič je zadnjo etapo odpeljal zelo dobro, moral pa je proti koncu odvzemati plin in voziti počasneje kot bi lahko, saj je imel težave s črpalko goriva. Zelo hitro je izpraznil oba sprednja rezervoarja, kar je bil znak, da nekaj ni v redu z motorjem.
Preostanek etape je odpeljal taktično, tako da je cilj dosegel dobesedno na bencinskih hlapih. Etapo je zaključil kot 4. najhitrejši v svojem razredu, ter 38. v skupni konkurenci motoristov. V skupni razvrstitvi ostaja 6. v razredu Original by Motul, v generalni razvrstitvi motoristov pa je pridobil še eno mesto in je sedaj 52..
Jutri dirkači zapuščajo “prazno četrtino” in bodo imeli še zadnjo priložnost “surfanja” po njenih dolgih, velikih sipinah. Kljub temu, da bodo jutri skupno prevozili dobrih 670 km, pa je del, ki predstavlja časovno preizkušnjo, relativno kratek – zgolj 154 km. Posledično bo zelo težko narediti veliko časovno razliko. Po drugi strani se na zadnjih etapah najbolje pokažeta fizična in mehanska vzdržljivost dirkačev in njihovih dirkalnikov.
Marčič je strnil svoje misli o zadnjih dveh dneh: “Dve maratonski etapi sta za nami. Spali smo sredi puščave brez asistence. Za nas, ki dirkamo v razredu Original by Motul, je to tako ali tako enako kot vsak drug dan. Je pa res, da je potrebnega nekaj taktiziranja, predvsem prvi dan, da ne polomiš česa na motorju, saj nimaš podpore z rezervnimi deli. Kar se mene tiče, je bilo včeraj bolje. Včeraj sem končal kot 3. v svojem razredu, danes kot 4.. Ni pa šlo, iskreno povedano, noben dan vse čisto gladko. Včeraj sem imel nekaj padcev, zelo dosti je bilo tako imenovanega »šota«, se pravi izsušenih slanih jezer, ki pa so bila letos precej namočena, ker je bilo veliko dežja. To je bilo kar nevarno. Tam so me tekmovalci dohitevali, nakar sem jih na sipinah ulovil nazaj, potem pa so me spet prehiteli. Žal se mi je potem pripetilo tudi nekaj padcev. Dvakrat se mi je vklopil airbag. Danes je bilo, kar se tega tiče, dosti bolje – bil sem brez padcev. Sem imel pa nekaj težav z bencinsko pumpo. Že po 110 km sem spraznil oba sprednja rezervoarja in sem moral potem malo taktizirati in zapirati plin v drugem delu, da sem lahko končal na bencinskih hlapih – dobesedno. Jutri upam, da bo spet več sipin, da lahko napadem.”
