Prah po 94. izvedbi najprestižnejše vzdržljivostne dirke na svetu se je polegel. Pred kuliso 350.105 gledalcev smo pospremili eno najbolj nepredvidljivih bitk v razredu Hypercar, ki jo je po 381 krogih neusmiljenega tempa dobila posadka dirkalnika toyota TR010 hybrid s številko 7. Mike Conway, Kamui Kobayashi in Nyck de Vries so slavili z minimalno prednostjo 10,913 sekunde pred najtesnejšim zasledovalcem znamke BMW. Uspeh ekipe Toyota je s tretjim mestom dopolnila še posadka avtomobila številka 8, ki jo sestavljajo Sébastien Buemi, Brendon Hartley in Ryō Hirakawa, z zaostankom dobrih dvajsetih sekund.
Zgodovinski okvir: Toyota se vzpenja med nesmrtne
Šesta zmaga znamke Toyota na dirki 24 ur Le Mansa ima izjemen zgodovinski pomen. Japonski proizvajalec se je s tem dosežkom na večni lestvici zmagovalcev izenačil z legendarnim britanskim Bentleyjem. Po dveh zaporednih letih, ko je primat na francoskem dirkališču Circuit de la Sarthe držal Ferrari, je Toyota z vstopom v zrelo fazo pravilnika hiperavtomobilov znova dokazala učinkovitost svojega hibridnega pogona. Letošnji zaključek se bo v zgodovino zapisal tudi kot eden najtesnejših, saj so prve štiri dirkalnike treh različnih proizvajalcev (Toyota, BMW in Cadillac) po štiriindvajsetih urah neprekinjenega dirkanja ločile pičle 32,3 sekunde.
Aerodinamični menedžment in taktika “čistega zraka”
Ključ do uspeha japonske ekipe ni ležal v surovi hitrosti enega kroga, saj sta oba dirkalnika toyota TR010 hybrid po slabših kvalifikacijah Hyperpole startala iz ozadja. Strategi so zato ubrali agresivno in netipično rešitev z zgodnjim prvim postankom za gorivo izven običajnega cikla tekmecev. S tem so oba avtomobila rešili iz aerodinamičnih turbulenc gostega prometa in jima omogočili vožnjo v tako imenovanem čistem zraku (angl. clean air). Ta poteza je optimizirala delovanje aerodinamičnih potisnih sil k tlem, zmanjšala pregrevanje komponent hibridnega sistema in voznikom omogočila konstantno postavljanje najhitrejših krogov.
Mehanska vzdržljivost pod ekstremnim stresom
Sodobni Le Mans ne odpušča niti najmanjših tehničnih ali operativnih napak, kar se je pokazalo pri obeh posadkah. Zmagovalni dirkalnik številka 7 je moral že v zgodnji fazi dirke nadoknaditi izgubljeni čas zaradi predrte pnevmatike, kar ga je potisnilo v osrčje ostrega boja v sredini kolone. Še večji stres je preživela posadka avtomobila številka 8, ki je po izletu s steze v deveti uri in kasnejši kazni vožnje skozi bokse utrpela okvaro nosilca zavornega bobna. Natančno inženirsko popravilo v boksih je avtomobil obdržalo v igri za vrh. Ko je varnostni avto manj shelves kot šest ur pred koncem znova strnil vrsto, sta Nyck de Vries in Brendon Hartley z odločnimi prehitevanji prevzela dvojno vodstvo. V taktičnem boju v zadnji uri je morala posadka številka 8 zaradi izrabljene zmesi pnevmatik še enkrat v bokse, kar jo je stalo drugega mesta, medtem ko je Kamui Kobayashi v popoldanski vročini zanesljivo zadržal prednost pred napadom dirkalnika BMW M hybrid v8 ekipe WRT.
